Vlada vs. sindikati, kako naprej?

Zastoj v pogajanjih je možno rešiti s posredovanjem tretjih nevtralnih oseb kot mediatorjev. Menim, da je v javnem interesu, da vlada in sindikati ohranijo dialog in vsaj poskusijo iskati rešitev še po tej poti.

V Dnevniku na spletu piše, da nisem izrecno nasprotoval dogovoru vlade s sindikati javnega sektorja o zamrznitvi plač. To drži, saj dogovor pomeni, da obe strani soglašata s tistim, o čemer sta se dogovorili. Vlada pa še ni odločila o tem, kaj storiti, če do dogovora ne pride.

Že včeraj sem prek Twitterja in Facebooka opozoril, da je zastoj v pogajanjih možno rešiti s posredovanjem tretjih nevtralnih oseb kot mediatorjev. Obe strani sta se namreč "zataknili" v pozicijskih pogajanjih. Obe strani pa tudi dobro vesta, da je bolje, če dosežeta kompromis. Opustitev iskanja sporazumne rešitve med vlado in sindikati bi bila preuranjena in glede na možne posledice zato neodgovorna.

Eden ali več usposobljenih mediatorjev lahko s spretnim posredovanjem, ki vključuje ločena srečanja z vsako stranko, pomaga pri iskanju odgovora na vprašanje: "Kaj če ...? Kaj če pride do interventne zamrznitve plač, se zgodi splošna stavka, nasprotna stran sprejme delno rešitev?“

Ali sta obe strani določili vsaka svojo BATNA (best alternative to negotiated agreement) in WATNA (worst alternative to negotiated agreement)? Dvomim. Usposobljeni mediator, ki se je izuril v veščinah harvardske šole pogajanj, lahko pri tem pomaga.

Stranke so praviloma pripravljene popuščati, če natančno vedo, kaj dobijo v zameno za tako popuščanje.

Ena od možnosti je, da mediator predlaga vzajemno simultano popuščanje. Na ta način vsaka stran ve, da bo nekaj dobila v zameno za svojo ponudbo popuščanja. Druga možnost je metoda rangiranega popuščanja. Gre za približevanje zneskov, ki predstavljajo spodnjo in zgornjo mejo vsote prihrankov, ki je predmet pogajanj. Metoda mehčanja, ki jo ima na razpolago mediator, so ločena srečanja z vsako stranko. Na ta način stranke s pomočjo tretjega ugotovijo svoja realistična pričakovanja. Obstaja namreč velika razlika med tem, kar želimo in tem, kar potrebujemo.

Velika dodana vrednost mediacije v tej zadevi bi lahko bila tudi popolna zaupnost pogajanj med vlado in sindikati. Javne napovedi trdih stališč pred vsakim pogajalskim sestankom in izkazovanje nepopustljivosti po njem oža manevrski prostor za iskanje kompromisne rešitve. V mediaciji bi bili vsi predlogi, ponudbe, izjave, popuščanja ali priznanja zaupne narave in jih nobena stran ne bi smela uporabiti proti nasprotni strani v kakšnem drugem postopku. Na primer v zakonodajnem ali sodnem.

Nobena stran noče prva pomežikniti nasprotni, da je pripravljena popuščati, ker se boji, da bo s tem pokazala, da je šibka.

Vlada bi lahko na primer sindikatom ponudila obdobje za "ohladitev glav" (cooling off), odstopila od ultimativnega datuma, do katerega morajo sindikati sprejeti ponudbo vlade in predlagala postopek mediacije ter dala javno zavezo, da v določenem obdobju v zakonodajni postopek ne bo vložila predloga interventnega zakona oziroma ga bo umaknila iz postopka takoj, ko bo dosežen dogovor s sindikati.
Vlada in sindikati bi zatem podpisali mediacijski sporazum, s katerim bi določili pravila igre v tem postopku in skupaj izbrali enega ali več mediatorjev. Sporazum med vlado in sindikati o postopku iskanja rešitve nesoglasij bi lahko bil obetaven začetek iskanja konsenza o vsebini problema, ki je zelo resen. Menim, da je v javnem interesu, da vlada in sindikati ohranijo dialog in vsaj poskusijo iskati rešitev še po tej poti.